»V Ljubljani sem iz dolgočasja – saj ljudje tu zvečer ne hodijo po lokalih kot v Sarajevu, ni veliko ljudi – l. 2005 začel snemati filme.«

»Ta uspeh me je zelo presenetil, jaz nisem človek, ki veliko da na nagrade ali stvari, ki bi jih izražali v številkah. Veliko več mi pomeni odziv gledalcev in poslušalcev.«

»Zame je bil kompliment, ko so mi ljudje moje generacije dejali, da ko gledajo film o meni, v bistvu gledajo zgodbo o svojem času.«

»Že če pogledam samo novice zadnjih nekaj dni, je bil v Gazi ubitih na stotine ljudi, izraelski talci umirajo, vsak dan brez predaha prihaja do pokolov.«

»Najlepši občutek je ob ugotovitvi, da sem lahko tudi humorna, ljudje se ob mojih filmih lahko tudi smejijo, ne samo jokajo.«

»Čudovito se mi zdi, da film tako nagovarja gledalce, da ga čutijo. Veliko ljudi mi je reklo, da so ob ogledu filma jokali, da so se zaradi njega odločili, da nekaj spremenijo, da so si ga pogledali dvakrat ali celo trikrat. Nisem se zavedala, kako kako močno nagovarja ljudi. To mi je zelo pomembno.«

»Ne zanima ga tiho dostojanstvo, pač pa pritlehnost spregledanih ljudi z družbene margine.«

»Smo tukaj, da pomagamo ljudem v Gazi.«

»V dokumentarnem filmu si komisarji, kuratorja, umetniki, delegati in obiskovalci Paviljona NSK Države v času zastavljajo vprašanja o pomenu evropske kulturno-politične dediščine.«